Evropa mora prevzeti odgovornost

11. januarja 2026 je imel nadvojvoda Karel letni govor o prihodnosti Evrope. Letos je govoril o tem, kako ruska vojna proti Ukrajini in Evropi, dejavnosti osi zla proti zahodnemu vrednostnemu sistemu, pa tudi grožnje ameriškega predsednika Trumpa Danski silijo Evropo, da sprejme evropsko zunanjo in varnostno politiko.

Spoštovana gospa zunanja ministrica, državni minister, ekscelence, dame in gospodje, dragi prijatelji!

V pripravah na ta, moj sedmi govor o prihodnosti Evrope, ki sem ga z eno izjemo imel na svoj rojstni dan, sem pregledal svoje prejšnje govore.

Eno ključno sporočilo iz preteklih govorov ostaja veljavno in ga lahko povzamemo takole: Evropa še vedno živi v udobni iluziji socialne države, katere glavna funkcija je razdeljevanje bogastva, ne pa njegovo ustvarjanje. Grožnje Moskve, Pekinga in preostale osi zla so se povečale. Kar zadeva varnostno politiko, ostaja problem odvisnost od Združenih držav. Spremenila se je politika Združenih držav, ki je precej dobro povzeta v novi varnostni strategiji. V zunanji politiki se še vedno ukrepa v skladu s posebnimi interesi posameznih interesnih skupin, pogosto v škodo Evrope kot celote.

Zato je čas, da nehamo zavračati svoje odgovornosti in se z njimi soočimo. 

Čeprav je bilo nekaj tega predvidljivo. Premik ameriške pozornosti z atlantske na pacifiško obalo je opazen že od konca druge svetovne vojne. Spominjam se pogovora v Washingtonu. Oseba, s katero sem se pogovarjal, je imela na steni zemljevid Združenih držav Amerike z oznakami, ki so potekale od atlantske obale proti Pacifiku. Zadnji marker je bil takrat nekje na sredini. To je uporabil za ponazoritev, kako se politične prioritete sčasoma spreminjajo. Pogovor je potekal v zadnjem tisočletju. Ta razvoj dogodkov je bil torej že dolgo predvidljiv, a so ga v Evropi očitno prezrli. Ker je bilo to priročno.

Novost v ameriški varnostni strategiji je očitna podpora protievropskim silam v evropskih državah s strani sedanje administracije svetovne velesile številka ena. Ameriški podpredsednik JD Vance je to že jasno povedal v svojem govoru na varnostni konferenci v Münchnu. Predsednik Trump je s svojo izjavo, da je EU tam le "da nas zafrkava" - manj vljuden način, da se reče, da je tam zato, da škoduje Združenim državam - jasno povedal, da nima časa za evropsko povezovanje.

Če uporabimo izraz »prelomnica«: to je še ena prelomnica. Da se vse to predstavlja kot konzervativen premik v ZDA, si lahko razlagamo le kot slabo šalo.

Če pomislimo na velikega konservativnega predsednika v Washingtonu, je to verjetno Ronald Reagan, ki ni bil le zagovornik in podpornik evropskega povezovanja, ampak je tudi jasno razumel, da sovražnik ni v Bruslju ali kateri koli drugi evropski prestolnici, temveč v Moskvi in ​​drugih prestolnicah osi zla.

On je bil tisti, ki je pritisnil na Gorbačova, da je odstranil železno zaveso oziroma jo sprejel. Vendar ne on sam; ne smemo pozabiti na Janeza Pavla II., svetega očeta, ki je z besedami »Ne bojte se« med svojim obiskom takrat komunistične Poljske ljudi spodbudil, naj se postavijo za svobodo.

To je sporočilo, ki še danes velja – za vso Evropo. »Ne bojte se.« Ne zavračajmo svojih odgovornosti, ampak kot Evropejci sprejmimo izzive odgovorno. Kljub vsem kritikam, ki jih lahko izrečemo o številnih problematičnih političnih odločitvah v Evropi, ima Evropa še vedno potencial, da jo dojemamo kot geopolitičnega akterja.

Združene države imajo pravico, da neodvisno od Evrope opredelijo svoje interese. Ali vsebina sedanje in veliko razpravljane varnostne strategije ter domnevnega nejavnega pripravljalnega dokumenta zanjo resnično služi interesom ZDA ali zgolj interesom oligarhije v ZDA, je vprašanje, o katerem tukaj ne želim razpravljati. Osredotočiti se moramo na Evropo.

Evropa nima pravice zahtevati, da so ZDA odgovorne za našo varnost. Seveda je bilo ZDA dolgo časa tudi v skladu s tem, da so Evropejce imele zgolj za mlajšega brata, za katerega je treba poskrbeti. Dejstvo, da je Nemčija na primer pod obrambnim ministrom Guttenbergom začasno ustavila vpoklic v vojsko, ni bila zgolj odločitev, ki je temeljila na udobju v Berlinu. To je bilo povsem v skladu s samopodobo ZDA kot svetovne velesile številka ena.

Predstavnik manjše države, ki se je po padcu železne zavese pridružila Natu, mi je nekoč povedal, da so Američani takrat verjeli, da ne potrebujejo letalstva. Mislili so, da bo za to poskrbel njihov starejši brat v Washingtonu. Mali brat v Evropi se je odločil: potrebujemo lastno letalstvo. Prvič, odločitev je bila modra in pravilna; drugič, kaže, da lahko manjša država izpolni svoje odgovornosti, če to želi.

Vendar se vrnimo k ameriški varnostni strategiji, ki je bila pred mesecem dni deležna precejšnje medijske pozornosti. O njej je bilo veliko razloženo in nekatere od dejanskih vsebin dokumenta se ne ujemajo povsem s posebno popustljivostjo, ki jo kažejo do Putina.

Poleg samohvale sedanjega predsednika v Washingtonu varnostna strategija izraža že dolgo znana stališča. ZDA želijo ostati svetovna velesila številka ena. In to na vseh področjih. To sega od vojaške moči in najmočnejšega gospodarstva do tehnološkega vodstva. S tem ni nič narobe.

Podobne težnje (razen vidika velesile) so bile oblikovane tudi v dokumentih EU, kot sta Lizbonska strategija in Zeleni dogovor. Evropa bi se lahko veliko naučila iz pojasnil, ki jih vsebuje dokument ZDA. Mislim predvsem na zavezanost obrambnim zmogljivostim in skorajšnjo neodvisnost na področju energetike.

Novost je zavračanje priseljevanja. Za razliko od Evrope, kjer je množično priseljevanje v zadnjem desetletju povzročilo opazne motnje, so ZDA postale to, kar so danes, prav zaradi priseljevanja. Enako nov je ukrep proti prosti svetovni trgovini, ki je oblikovan v dokumentu. To je presenetljivo, saj je prav prosta trgovina tista, ki je tako ZDA kot Evropo naredila za vodilni sili na Zemlji.

V dokumentu so tudi nekatere točke, ki se slišijo protislovno. Na primer, navaja, da ZDA proizvajajo najboljše izdelke na svetu. Po drugi strani pa se obžaluje trgovinski primanjkljaj, kar posledično vodi v kritike proste svetovne trgovine. Tukaj se ameriški potrošniki očitno ne strinjajo z vodstvom v Beli hiši, saj če bi bili ameriški izdelki najboljši, skoraj noben Američan ne bi kupoval izdelkov iz Evrope ali drugih držav.

Mimogrede, to je prednost, ki jo lahko Evropa izkoristi v svojem partnerstvu z ZDA. Vendar pa moramo biti po četrt stoletja pogajanj končno pripravljeni na dogovor o Mercosurju, trgovinskem sporazumu z več južnoameriškimi državami.

Dame in gospodje,

Namerno sem uporabil izraz partnerstvo. To se namreč v ameriškem strateškem dokumentu večkrat omenja, vključno s partnerstvom z Evropo, zlasti v povezavi z ohranjanjem svobode in varnosti kot dela zahodne identitete.

Vendar pa se pojavlja več resnih nesporazumov, zlasti glede vprašanja identitete. Ti nesporazumi deloma temeljijo na različnih interpretacijah, hkrati pa razkrivajo tudi jasno zavračanje evropskega povezovanja – kot je bilo že omenjeno.

Strateški dokument poveličuje nacionalno državo. To je mogoče pojasniti z zgodovino ZDA in s tem z ameriško samopodobo, vendar se ne ujema povsem z evropskim razumevanjem. V ZDA »gradnja naroda« pomeni, da država oblikuje narod. Vsak, ki se priseli v ZDA – vsaj po prevladujočem razumevanju – postane del ameriškega naroda.

Čeprav je bila ta razlaga v Evropi sprejeta v veliki meri, ne ustreza v resnici ideji nacionalnih držav v Evropi, ki bolj spominjajo na velike plemenske skupnosti kot na državo s številnimi priseljenci, kot so Združene države.

Evropa je poznala nadnacionalne imperije in skupnosti držav; Združene države Amerike so nekaj takega kot nadnacionalna država, četudi se to razlaga drugače, predvsem skozi načelo talilnega lonca narodov, združevanja mnogih narodov v novega. Evropa pa pozna razlike, ki ne pomenijo nujno antagonizma. Ideja evropske nacionalne države izhaja iz nacionalistične ideologije, ki zavrača nadnacionalni red.

To doseže vrhunec v ameriškem strateškem dokumentu s podporo tako imenovanim domoljubnim silam. Na tej točki se spomnimo govora ameriškega podpredsednika J. D. Vancea na varnostni konferenci v Münchnu in posledično moramo ponovno preučiti pomen nekaterih izrazov.

Kajti, dame in gospodje, tukaj gre vsaj za zmedo izrazov, če ne že za namerno izkrivljanje pomena v orwellovskem smislu.

Poznamo zavezništvo strank, ki v Evropskem parlamentu tvorijo parlamentarno skupino pod imenom »Domoljubi za Evropo«. Že samo ime vsebuje dve laži. To niso domoljubi, temveč v nekaterih primerih brutalni nacionalisti. In zagotovo niso za Evropo. Koncept teh strank temelji na dejanskem obratu evropske integracije, ki jo zreducira na zgolj sodelovanje med vladami brez skupnih institucij.

Poleg tega je večina strank, združenih v tej skupini, na nek način povezana s Putinom, ki si precej očitno prizadeva prevladovati v Evropi. So nova peta kolona Moskve (stara iz komunistične dobe še vedno obstaja) in s tem zagrešijo dvojno izdajo: proti lastni državi in ​​proti Evropi.

Drugo izkrivljanje izrazov je očitno v zlorabi izraza »Srednja Evropa« s strani teh tako imenovanih domoljubov za Evropo. Spomnimo se, da so to parlamentarno skupino ustanovile stranke iz Madžarske, Češke in Avstrije, ki so prav tako trdile, da zastopajo srednjeevropsko idejo proti Bruslju.

Srednja Evropa, ta ideja nadnacionalnega imperija, ki jo poznamo iz zgodovine, nima absolutno nobene zveze s temi nacionalisti. Njihova ideologija je uničila Srednjo Evropo.

In tukaj moramo pojasniti še tretji izraz, ker ga ta nacionalistična, protievropska skupina pogosto uporablja v svojem nasprotovanju Evropski uniji: koncept subsidiarnosti. To je načelo, da večji subjekt ne sme urejati tistega, kar je mogoče zadovoljivo urediti na ravni manjšega subjekta.

Vendar pa ta koncept subsidiarnosti sega veliko globlje od zgolj regulativnega načela in seveda globlje od zgolj odnosa med Evropsko unijo in njenimi državami članicami. Oglejmo si citat iz enciklike »Quadragesimo anno«, v kateri papež Pij XI. oblikuje zelo jasno definicijo.

Preden pa pridem do tega, dame in gospodje, mi dovolite še eno pripombo o ameriški varnostni strategiji. Natančneje, o tajnem osnutku, ki naj bi sploh ne obstajal, a je povzročil še večji razburjenje kot različica, ki je bila pozneje objavljena.

V njem je navedenih več držav, ki naj bi jih izključili iz Evropske unije, da bi EU propadla. Ena od teh držav je Avstrija. To bi nekatere morda presenetilo, saj Avstrija v Bruslju ne izstopa ravno.

Ampak, in zdaj se bom za trenutek pretvarjal, da je ta tajni dokument pristen, če je Avstrija res omenjena, potem avtorji strategije trdijo, da Avstrijo poznajo bolje kot mnogi v Avstriji. Sodobna ideja evropskega združevanja je pravzaprav avstrijska ideja. Razvil jo je na Dunaju Richard Coudenhove-Kalergi, ki je leta 1922 objavil svoj članek »Pan-Evropa: Predlog« in nato leta 1926 – pred 100 leti – organiziral prvi večji panevropski kongres na Dunaju.

Vendar, in zdaj se bom za trenutek pretvarjal, da je ta tajni dokument pristen, če je Avstrija res omenjena, potem avtorji strategije trdijo, da Avstrijo poznajo bolje kot mnogi v Avstriji. Da bi uničili idejo, je treba uničiti njeno jedro. Zato bi bila želja po izključitvi Avstrije iz EU logična. Partnerji v "lažnih domoljubih" so že bili identificirani, toda vsak, ki je decembra pogledal ankete, bo videl, da je malo možnosti, da se to zgodi.

Vendar pa morajo to dejstvo izkoristiti vsi Evropejci! Evropa ima očitno kaj ponuditi veliki večini Evropejcev. To je jasna zaveza, vendar je ne smemo zlorabljati kot varnostno mrežo, temveč predstavlja trdne temelje za močno, neodvisno in politično sposobno Evropo.

Sedaj pa se vrnimo k subsidiarnosti in njeni definiciji papeža Pija XI. V svoji enciklici »Quadragesimo anno« Pij XI. opiše »socialno-filozofsko načelo« (subsidiarita), ki je »onkraj dvoma in onkraj razlage«, takole: »Tako kot se posamezniku ne sme odvzeti tisto, kar lahko doseže s svojo lastno pobudo in z lastno močjo, in se mu pripisati dejavnosti družbe, tako je nepravično zahtevati v korist večje in višje skupnosti tisto, kar lahko dosežejo in pripeljejo do uspešnega zaključka manjše in podrejene skupnosti; hkrati je to izjemno škodljivo in moti celoten družbeni red.«

Pij XI. trdi, da z upoštevanjem tega načela različne enote družbe delujejo veliko bolje, kot če bi državna oblast posegala v vsa področja: »Boljša kot je hierarhija različnih oblik družbe vzdrževana s strogim upoštevanjem načela subsidiarnosti, močnejša postaneta družbena avtoriteta in učinkovitost ter boljša in uspešnejša bo država.« 

Subsidiarnost je torej antiteza vseregulativne države, ki si lasti izključno suverenost, tako kot to počne nacionalna država. Subsidiarnost je zapisana v evropskih pogodbah, čeprav le tehnično. Kaj pa nas ovira pri zahtevi po konkretnem izvajanju subsidiarnosti?

Subsidiarnost, kot jo je opredelil sveti oče – in to še vedno smatram za najboljšo definicijo – je najprej odločna prošnja za vitko državo in nato prošnja za pravno državo. Danes radi govorimo o pravni državi, o liberalni pravni državi, vendar mislimo le na tehnično opredelitev obveznosti spoštovanja zakonov, ne da bi upoštevali pravo bistvo liberalne pravne države.

Bistvo je: »Vladavina prava varuje pravičnost in svobodo!« Vladavina prava ne vsiljuje zasebnih predstav o sreči ali blaginji za vsakogar na silo. Vladavina prava zagotovo sprejema raznolikost in različne osebne predstave o skupnem življenju, dokler te ne ogrožajo pravic in svoboščin drugih.

Vladavina prava ne razglaša nobene določene ideologije za edino veljavno. To je logično v demokratični družbi, saj gre za tekmovanje načel in temeljnih vrednot. Vladavina prava zavrača le tiste ideologije, ki sledijo avtoritarnim do totalitarnim konceptom ali zastopajo interese držav, ki so vodene na avtoritaren do totalitaren način.

Majhen primer, ki ponazarja mojo trditev: Nedavno je nemški televizijski kanal Arte predvajal dokumentarec o ameriških načrtih za uničenje Evrope. Uničenje Evrope je prikazano predvsem kot dejanje tako imenovane desnice oziroma skrajne desnice; stara komunistična omrežja niso omenjena. To se še vedno lahko šteje za netočnost, vendar sem že pojasnil, kakšno politiko ti lažni domoljubi v kombinaciji s silami iz ZDA izvajajo.

Potem pa piše: Poudarek – te skrajne desnice – je med drugim na narodu oziroma »družini z moškim, žensko in otrokom kot naravno enoto in temeljem družbe. Klasika skrajne desnice.« »Arte« se financira z javnimi sredstvi, predvsem iz Nemčije in Francije.

Po tej definiciji je tukaj verjetno veliko desničarskih skrajnežev, ki imajo, tako kot jaz, pozitiven pogled na družino. In potem se človek vpraša, zakaj prav ti lažni domoljubi, proti katerim se želi boriti, privlačijo razočarane ljudi, ki še vedno verujejo in cenijo družino.

V resnici to podžiga polarizacijo družbe. Prav tisto polarizacijo, zaradi katere evropska družba trpi na mnogih področjih, ker ideološko pristranskost v bistvu nalaga država. To nima nobene zveze s pravno državo niti z demokracijo; gre povsem očitno za zlorabo javnih sredstev in statusa javne radiotelevizije.

Dame in gospodje!

Vsi vemo, da je bilo v Evropski uniji storjenih in se še vedno dogaja veliko političnih napak. Te napake moramo nenehno priznavati. In tisti, ki so te napake storili in jih še naprej delajo, nimajo pravice, da nas nato označujejo za lažne domoljube, ki na žalost zasedajo položaje moči v nekaterih državah EU.

Kje, prosim, je večja zavezanost Evropi, večja zavezanost nadnacionalnemu redu, večja zavezanost svobodi in pravni državi kot v vseh organizacijah, ki so nas danes povabile na ta dogodek?

Prakso vseobsegajoče regulirane socialne države sem že prej zavrnil, ker zahtevam odgovornost tako od svobodnih državljanov kot politikov. Zato še kratek komentar o političnih napakah, s katerimi se soočamo, preden se vrnem k zunanji in varnostni politiki ter s tem k ideji geopolitično sposobne Evrope.

Ko isti politiki, ki so nekoč z enako vnemo sprejeli Zeleni dogovor in Zakon o dobavni verigi, zdaj odstopajo, ker jih realnost dohiteva, je očitno, da imamo v politiki kadrovski problem. Kje je pri tem odgovornost politikov? Po kakšnih merilih se zakoni sprejemajo kot brez alternative, nato pa jih je treba spremeniti, še preden začnejo veljati?

Država ne more in ne sme regulirati vsega. Država mora vzpostaviti okvir v skladu z zdravo gospodarsko politiko, s čimer ustvari pravno varnost in ne birokratizacije, ter zagotoviti notranjo in zunanjo varnost. Za to plačujemo davke in dajatve.

Večje kot so zunanje grožnje, bolj smiselno je sodelovati znotraj skupnosti vrednot, kot je EU s svojimi skupnimi institucijami.

Največja grožnja Evropi že leta predstavlja uničevalno vojno Moskve proti Ukrajini. Vojna, katere cilj je uničenje države in ljudstva, hkrati pa si prizadeva za razdelitev Evrope zaradi lažjega nadzora. Že prej sem poudaril, da peta kolona Moskve, od lažnih domoljubov do starih komunistov, tukaj izvaja veleizdajo.

Pri poslovanju s tako imenovano Rusko federacijo moramo upoštevati nekaj temeljnih načel, ki nam pomagajo voditi odgovorno politiko do Moskve:

Rusija je bila ustvarjena z osvajanjem in jo drži skupaj teror.

Ta moskovski kolonialni imperij – ta izraz je bolj primeren kot Rusija – pozna le dve stanji: vojno ali priprave na vojno.

Je ekspanzionistično usmerjena. Ko je ljudstvo enkrat osvojeno in podjarmljeno, se ga žrtvuje v naslednji ekspanzijski vojni.

Laži so izraz moči moskovskega vladarja. Tudi če ve, da vsi drugi vedo, da laže, mu je dovoljeno lagati, ker ima za to moč.

Ko bodo ta načela enkrat dojeta, ne bi smelo biti težko – če bo človek zavezan evropskim vrednotam – najprej najti strategijo za ravnanje z Moskvo in nato končno jasno opredeliti cilj podpore Ukrajini. 

Dovolite mi, da, dame in gospodje, te cilje konkretno formuliram:

Obnova ozemeljske celovitosti in suverenosti Ukrajine,

Odškodnine iz Moskve,

in sprememba režima v Moskvi.

Putinov primer mora obravnavati mednarodno sodišče za vojne zločine.

Vendar pa ni le moskovski kolonialni imperij tisti, ki neposredno napada pravno državo na mednarodni ravni, torej red, ki temelji na pravilih. Kitajska ne skriva dejstva, da sploh ne spoštuje človekovih pravic. Njena agresivna zunanja politika, skupaj z gospodarsko politiko, usmerjeno v odvisnost, in ozadjem komunistične ideologije, predstavlja ogromno grožnjo svobodnemu svetu. Komunizem žal ni izginil; tega ne pozabimo!

Peking jasno sporoča, da želi priključiti Tajvan, če bo potrebno tudi z vojaško silo.

Če mi, zahodni svet, v naših odnosih z Rusijo ne bomo pokazali, da bomo branili red, ki temelji na pravilih, da ne bi zdrsnili v globalno anarhijo, v kateri prej omenjena os zla verjame, da lahko s silo vzame, kar si želi, potem si bo Kitajska drznila sprožiti vojaški napad na Tajvan.

Z drugimi besedami: če nismo pripravljeni braniti reda, ki temelji na pravilih, v Ukrajini, se bo tveganje vojne po vsem svetu eksponentno povečalo.

Razdeljena Evropa teh izzivov ne bo mogla premagati. To dokazujejo tudi poskusi ameriškega predsednika Trumpa, da bi mimo glav Ukrajincev in Evropejcev sklenil dogovor z moskovskim tiraninom Putinom – dogovor, ki morda koristi oligarhičnim krogom obeh mož, vendar ne more prinesti miru.

Tudi mir mora biti pravičen.

To me vrača k zahtevi, ki sem jo v svojih govorih večkrat izpostavil in jo bom še naprej izpostavil:

Evropa, Evropska unija, potrebuje pristno evropsko zunanjo in varnostno politiko.

Evropska zunanja politika ne pomeni le usklajevanja zunanjih politik 27 držav članic – in upam, da jih bo še več – s strani visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko, temveč tudi zunanje ministrstvo EU, ki ga vodi zunanji minister.

Za to potrebujemo jedro evropske ustave, ki bo določala prav to pristojnost Evropske unije na področju zunanje politike. Mimogrede, ta točka bi bila v celoti v skladu z načeli subsidiarnosti. Tako kot je vsak zunanji minister trenutno podvržen parlamentarnemu nadzoru svoje države, bi bil zunanji minister EU podvržen parlamentarnemu nadzoru Evropskega parlamenta, ki ga neposredno izvolijo državljani EU.

Prav to je vprašanje suverenosti, o katerem radi govorijo številni nacionalni egoisti. Suverenost namreč, dame in gospodje, konkretno pomeni sposobnost delovanja in oblikovanja dogodkov. Evropska zunanja politika bi v primerjavi s povsem nacionalističnim pristopom ponudila jasno dodano vrednost.

Skupaj lahko razvijemo strategije za spopadanje s spremembami v geopolitiki in geoekonomiji. Kaj na primer globalno segrevanje pomeni za svetovne trgovske poti? Tukaj mislim na severovzhodno pot, ki bo postala mogoča, ko se bo stalil Arktični ocean.

Razmišljam pa tudi o evropski strategiji za morebitno dekolonizacijo moskovskega kolonialnega imperija. V nekaterih državah že obstajajo programi, ki politike iz različnih zatiranih ljudstev tega nekdanjega imperija pripravljajo na to, da bi takšen scenarij obvladali s čim manj prelivanja krvi.

Nisem niti omenil širitve naših odnosov z državami Latinske Amerike. Ali konkretne strategije za Afriko. Rusija, Kitajska in Združene države imajo precejšen vpliv na te regije. To običajno ni v korist teh regij, temveč večinoma v škodo Evrope.

Dame in gospodje, dragi prijatelji,

Kot politično angažirani posamezniki smo vsi opazovali dogajanje zadnjih nekaj dni. S tem ne mislim le na nedavne proteste proti režimu v Teheranu, ki dokazujejo, da je voljo po svobodi mogoče zatreti le začasno. Seveda si tudi iransko ljudstvo zasluži svobodo, demokracijo, človekove pravice in pravno državo. Tudi oni si prizadevajo za te pravice.

Da nihče ne bo narobe razumel mojih komentarjev o strmoglavljenju venezuelske Madurove diktature: za tega komunističnega zatiralca ne potočim niti solze. Vendar se moramo vprašati, kaj pomeni način njegovega strmoglavljenja in aretacije s strani ZDA. Zgoraj omenjena ameriška strategija nacionalne varnosti poudarja Monroejevo doktrino: »Amerika za Američane.«

Ali to pomeni, da ZDA pod Donaldom Trumpom resnično opuščajo red, ki temelji na pravilih? Se vračamo k tako imenovanemu zakonu džungle? Ali so zdaj celotne regije opredeljene kot del vplivne sfere hegemona, kjer se ta hegemon sam odloča? Če je tako enostavno onesposobiti zračno obrambo, ki jo zagotavlja Moskva, zakaj ne bi Ukrajini dali sredstev za to? Ali vplivne sfere pomenijo, da lahko Putin in Trump zdaj prav tako enostavno skleneta dogovor mimo Ukrajine? Kaj pomeni, da je žena namestnika vodje kabineta Donalda Trumpa že objavila zemljevid Grenlandije v barvah zastave z zvezdami? Kaj pomeni, da so ZDA pred nekaj tedni odpravile sankcije proti Lukašenkovemu diktatorskemu režimu v Belorusiji?

Nimam kristalne krogle, da bi napovedal prihodnost. In nisem determinist, ki misli, da je vse že vnaprej določeno. Lahko pa z gotovostjo rečem tole: Vse to bo vplivalo na nas Evropejce!

Prav zato se moramo kot Evropejci vprašati, ali želimo še naprej živeti v samozadovoljnem udobju – in tako postati marionete neevropskih sil – ali pa želimo postati neodvisni akterji na svetovnem odru.

Še vedno imamo priložnost, še vedno imamo okno priložnosti, da postanemo neodvisni akterji. Mislim, da vsi tukaj vedo, da imam to možnost očitno raje.

Ne zavračajmo svoje odgovornosti; kot Evropejci jo vzemimo resno!