Monarh združuje, za razliko od izvoljenega predsednika, ki mora po definiciji vedno deliti. 

Vladajoča dinastija je transcendentni simbol enotnosti države in naroda – naroda v političnem, ne v etničnem smislu: ne glede na materni jezik imajo vsi prebivalci enega skupnega kralja. Lep primer tega je Belgija, ki bi, če ne bi bilo povezovalnega kralja, že davno razpadla.

Monarh ni omejen s koncem volilnega mandata in mu za ponovno izvolitev ni treba popuščati svojim volilcem.

Glede na dinastična načela monarh naravno upravlja državo tako, da jo v najboljšem stanju izroči svojemu nasledniku.

V republiki vsa oblast in predstavniki črpajo svojo legitimnost iz splošnih volitev. Tako so obremenjeni s tveganji, ki jih tovrstna legitimnost lahko nosi (naklonjenost kratkoročnim ciljem na račun strateških, odločanje na podlagi trenutnega razpoloženja volivcev ipd.). Zato je zelo koristno, da ima vsaj en element v sistemu še eno vrsto legitimnosti, saj se s tem bistveno okrepi sistem zavor in ravnotežij.

V sodobnih monarhijah je monarh pogosto moralni vzornik, merilo vedenja za svoje podanike.

Hkrati je res, da so sedanje monarhije nenehno »ogrožene«, saj v večini držav lahko parlament zelo hitro odpravi monarhijo in razglasi republiko. Tudi zato se odgovorni monarh izogiba vsemu, kar bi lahko ogrozilo monarhijo, in se obnaša bolj odgovorno, bolj zmerno ter bolj spoštljivo do pravil in zakonov kot mnogi izvoljeni voditelji držav. Pri tem je abdikacija španskega kralja Janeza Karla Bourbonskega in predaja prestola njegovemu nasledniku Filipu leta 2014 je osupljiv primer.

Na svoje poslanstvo so vladarji običajno pripravljeni že od otroštva; v sodobnih monarhijah princi in princese običajno opravljajo številne dolžnosti v imenu monarha.

Zaradi zgodnjega pripravljanja je vladar popolni profesionalec, ki naravno do najmanjše podrobnosti obvlada veščino vodenja države.

Monarhije lahko združujejo ljudi v veselju; v sodobnih monarhijah vidimo, da vsako rojstvo kraljevega otroka, prenos prestola in druge pomembne dogodke ljudje praznujejo s spontanim veseljem. Tega republika nikakor ne more; ljudje se skupaj veselijo le, ko reprezentanca zmaga na prvenstvu, a tako bi veljalo tudi v monarhiji...

Če je vladar opremljen s potrebnimi pooblastili, je lahko nadzorni element nad izvoljenimi politiki po načelu cesarja Franca Jožefa, ki je štel za svojo dolžnost zaščito svojih ljudstev pred njihovimi politiki.

Monarhija je bolj ekonomična in ekonomsko učinkovita – ne samo, da ni volilnih stroškov, ampak si nobeno sodišče ne privošči nedopustne zapravljivosti (točka 5).

V monarhijah, pa tudi v Avstriji, je turistična poraba, povezana z vladarsko družino, pomemben vir prihodkov.

Znanstvene primerjave kažejo, da monarhije z omejevanjem notranjih konfliktov, zaostankov izvršnih organov in samovolje izvršnih organov zagotavljajo ugodnejše okolje za gospodarsko uspešnost kot republike.

Monarh lahko podeljuje plemiške pravice, kar srednjeročno vodi v izboljšano moralo in dostojnejše okolje; podjetniki, znanstveniki, učitelji, zdravniki, športniki, umetniki idr. lahko napredujejo v plemstvo za zasluge, seveda pod pogojem, da v življenju ne kršijo osnovnih moralnih načel. Možnost morebitnega povzdignjenja torej že sama po sebi popravlja vedenje in dejanja potencialnega kandidata.

Monarhija je poezija, republika je proza. In niti ne zelo dobra.